Blog, Brlog

To ni zgodba o uspehu. To je zgodba o življenju.

Kako se je vse skupaj začelo

Najina zgodba (to je, najina skupna zgodba) se je začela že v srednji šoli. Po nekem hecnem srečnem naključju sva šla na kavo in postala najboljša prijatelja. Partnerja v pravem pomenu besede. V času študija sva se preselila skupaj v majhno garsonjero. In, ker sama nisem zdržala celega tedna brez kosmate kepe (ki me je čakala pri starših), sem medtem, ko je bil Karel na eni izmed alpinističnih odprav, posvojila čudovito modrooko mačico Elo.

Že takrat sva skušala živeti čimbolj ekološko. Kar pa je zaradi omejenega študentskega budgeta pogosto pomenilo tudi minimalizem. Rada sva preizkušala in iskala nove ekološke in naravi ter zdravju prijaznejše alternative na vseh življenjskih področjih. Tako imava v lasti med drugim tudi rolerje iz bambusa in konoplje, biorazgradljive gobice za posodo, kup second-hand izdelkov, ter tekaške copate iz recikliranega materiala.

Enako je že od nekdaj veljalo pri skrbi za najino Elo. V času študija sem se poleg tega sama začela vedno bolj zavedati, da me bolj kot zdravljenje zanima preprečevanje bolezni pri živalih in da je povezava med zdravim načinom življenja in dolgoživostjo kosmatincev še kako resnična. Ko sva se po končanih študijskih obveznostih preselila v majhno stanovanje v polkleti hiše Karlovih staršev, nama ni bilo prav nič jasno kaj bova počela v življenju. Razmišljala sva o zadnjih izpitih, plezanju in prostem času s prijatelji, občasno pa sva delala da sva pokrila svoje minimalne stroške.

Kako sva pravzaprav prišla do ideje…?

Danes se niti točno ne spomnim kako sva se spomnila najine ‘poslovne ideje’, čeprav me to pogosto kdo vpraša. Kot marsikaj na najini skupni poti, se je tudi ta ideja pojavila nekako spontano. Najbrž pa je zorela v najinih glavah kar nekaj časa. Lahko bi razpredala, da Eko Brlog obstaja zato, ker imava rada živali ter naravo in, ker sva hotela spremeniti svet. Kar seveda drži. A to vse zveni zelo medlo…

Danes vem, da sva si takrat nekako izoblikovala jasno idejo, ki se je tako močno skladala z najinimi vrednotami, da sva bila trdno prepričana v njen uspeh. Eko Brlog je to, kar svet potrebuje!

Eko brlog v Celju.

Dobivala sva se z različnimi dobavitelji na našem tržišču. En za drugim so nama prigovarjali, da novih izdelkov pa naš trg res ne potrebuje in, da to-in-to (vstavi izdelek, ki se ne sklada z najino filozofijo, a ga baje vsi kupci nujno hočejo in potrebujejo) pa res morava umestiti v prodajni program. Z glavo naprej sva se vrgla v projekt, ki je zahteval podporo mojega očeta, za kar mu bom večno hvaležna. V času recesije in vsesplošne negativnosti, je bil prvi in edini, ki je zaupal v naju in nama radodarno ponudil roko. Takorekoč brezplačno sva zasedla njegove poslovne prostore v Celju in si z njegovo pomočjo uredila podjetniški kredit. Ojej, še zdaj dobim mravljince ko razmišljam o tem, kako nisva imela pojma kaj počneva in kako zelo nama je zaupal. V zameno sem se naučila voditi del računovodstva za podjetje, urejala papirje in pomagala pri očetovih drugih projektih. To je bil stresen, a obenem tako razburljiv čas.

O začetkih in koncih. In novih začetkih.

Sama sem še opravljala zadnje izpite in se ob delu učila. Denarja ni bilo praktično nič. Morda toliko, da sva si pokrila strošek prevoza do Celja. A, ker sva bila minimalizma vajena, nama ni bilo nič težko. Prvi dve leti tako nič ne zaslužiš, kajne!? Kako vesela sva bila vsake stranke in vseh spodbudnih besed. Koliko kužkov je bilo prebožanih in koliko tem predebatiranih…

Mnogo strank je z nama še danes in z njimi sva stkala posebne, včasih tudi prave prijateljske, vezi. Ta del mi je še posebej pri srcu.

Delo je lahko tudi zabavno.

Ko sta minili 2 leti pa so se stvari nekoliko spremenile. Dela je bilo vedno več, naju pa je vsakodnevna vožnja izčrpavala, prostega časa pa tudi nisva imela toliko, kolikor bi si želela. Prosta sva bila le ob nedeljah. Moj študij se kar ni in ni hotel zaključiti, jaz pa sem imela (in še imam – nekoč) željo delati v veterini.  Spet je bil čas za težke odločitve. Ali zaposlimo pomoč v trgovini in bo treba zaslužiti in delati še več, ali pa najdeva drugo rešitev.

Ker je bilo največ dela z veleprodajnimi naročili, skladišče pa je že davno prerastlo zmogljivosti prostorov v Celju in smo ga preselili v objekt v Mozirju, je bila rešitev na dlani. Trgovina v Celju je preveliko breme. Odločila sva se poleteti iz ‘gnezda’ in delati zase, ter se držati zgodbe, ki sva jo zastavila pred nekaj leti, ko sva bila še nevedna in naivno optimistična. Nevedna sicer nisva bila več (vsaj ne toliko…), naivno optimistična pa sva še danes. Zaprla sva trgovinico v Celju in se podala na novo pot. Spletna trgovina in veleprodaja. Delo od doma. Vav, ta korak nama je ob sicer večji odgovornosti, dal takšno svobodo!

Kaj pa zdaj?

Sledilo je veliko učenja, dela, kreativnosti in iznajdljivosti. 1 diploma, 2 otroka, 30 obrokov kredita, 2 pritepeni mački, 1 huda nesreča, nešteto neprespanih noči, 1 poroka, tisoč prostih skupnih trenutkov, 1 boj z rakom, 1 poplava in še in še se je nabralo v 4 letih, ki so sledila.

Eko Brlog je pred 6 leti postal najin prvi otrok. Rodil se je iz ljubezni, zagona in veselja. Danes nama, po mnogih vloženih urah pozornosti in tudi napora, omogoča prilagodljivo in dinamično delo od doma, ki zagotavlja prihodek naši človeško živalski družini. Omogoča nama kreativnost in zastavljenje novih ciljev. V njem je dovolj prostora za uresničevanje idej in življenjskih želja.

In čemu sploh ta sestavek?

V današnjem instant svetu vse pogosto videvamo takšne in drugačne zgodbe o uspehu. Mislim, da te zgodbe niso realne, ali pa vsaj niso trajnostne. Najina zgodba, ni zgodba o uspehu. Vsaj ne o uspehu, kot ga dojema večina ljudi. Ne, z najinim delom nisva obogatela čez noč. Niti nisva obogatela. To ni nikoli bil najin namen – in tudi danes ni. Z najinim delom spreminjava svet na boljše in uresničujeva najine zamisli. In živiva. In v najinih očeh je to velik uspeh. Hvala, ker ste z nama. Še vedno optimistično zreva v jutri in se obenem trepljava po hrbtu. Ker 6 let tudi ni mačji kašelj. Še na mnogo let, dragi Eko Brlog!

Podobni prispevki