K pogovoru smo povabili Valentino Horvat Kokalj. Valentina je kinologinja, prostovoljka, mama, žena, zagovornica zdravega načina življenja, športnica in kot si pravi sama – raziskovalka življenja. V tem izčrpnem intervjuju nam je razkrila njen pogled na življenje s psi in vzgojo. Poglobila se je v prostovoljstvo, sobivanje z živalmi, zdrav način življenja in nam mimogrede razkrila cel kup življenjskih modrosti.
Valentina, kako bi se na kratko opisala?
Pri svojih 42 letih mi najprej na misel pride odgovor, da sem ženska in to tudi rada živim, v vsej ženski energiji. Ljubezen, sočutje, empatija, hvaležnost…o tem ogromno razmišljam. Dom in družina ter občutek povezanosti v neki skupnosti (prijatelji, sodelavci, kolegi prostovoljci), so mi zelo pomembni. V to skupnost seveda sodijo tudi živali, med katerimi prvo mesto zasedajo psi. Sem velika ljubiteljica psov, no ja, kinologinja, ker menda nekaj pa že vem o psih.
Valentina z družino. Foto: osebni arhiv.
Čeprav naravnost obožujem življenje v mestu, vsak dan rada pobegnem v naravo. Doma imam vsako leto več rož in uživam v skrbi za mini vrtiček. Zelo rada imam tudi svoje hobije, ki pa so pravzaprav način življenja, torej prostovoljstvo in šport. Zadnje čase mi nekako niso všeč razne oznake, zato sama sebe nerada označujem za veganko, se pa trudim živeti na način, ki izključuje vse oblike krutosti, ne le do živali in iz življenja postopoma izključujem neke navade, prakse, ki bi kakorkoli škodile ljudem, s katerimi sem povezana, družbi, živalim in naravi na sploh. Seveda je treba začeti pri sebi, zdrav um v zdravem telesu ali kako že pravijo.
Morda bi lahko rekla, da sem raziskovalka življenja (po izobrazbi sicer veterinarski tehnik in sociolog, a to je le formalnost). Preko branja knjig, joge in meditacije, ter interakcij z vsem kar me obdaja, skušam razumeti sebe, naš obstoj in vso to čudovito povezanost našega planeta.
Še vedno sem tudi čisto prava študentka. Trenutno se izobražujem v sklopu enoletnega online izobraževanja Advanced Animal Training pri ILLIS Animal Behaviour Consulting.
Tvoje življenje je precej povezano z živalmi, predvsem psi. Kdaj so psi zavzeli tako pomembno mesto v tvojem življenju?
Res je. Od nekdaj sem bila povezana z živalmi. Pri tem vprašanju ne morem brez omembe moje prve psičke Vidre. Mešanke, ki sva jo, s staro mamo, morali iti na vrat na nos iskati v bližnjo vas. Pri sorodnikih na Hrvaškem so namreč pričakovali leglo jazbečarjev in ena kepica je bila obljubljena meni. Moja velika pasja prijateljica jazbečarka Vidra, s katero sem se nekaj poletij zapored igrala in jo opazovala kako pogumno je na kmetiji preganjala podgane, ki so bile skoraj tako velike kot ona sama, pa je žal ob porodu umrla, z njo pa tudi celotno leglo. Ko smo zvedeli novico, nisem želela niti sekunde več čakati in tako sem še isti dan domov prinesla mešanko, ki sem jo poimenovala Vidra. Prepričana sem, da je bila ravno ona tista, zaradi katere sem lažje sklepala prijateljstva.
Da pa so psi zavzeli tako pomembno mesto v mojem življenju, se je zgodilo pred 14imi leti, ko sem z mojo Freyo obiskovala malo šolo in nato tečaj poslušnosti ter agilityja. Mislim, da sem prvi dan šole vedela, kaj želim početi vse življenje in čez kakšni dve leti pustila službo in se podala v kinologijo.
Kaj te je pripeljalo do kinologije in tega, da si danes kinološka inštruktorica?
Poleg moje Freye, ki me je dobesedno postavila na vse štiri in me ‘prisilila’ gledati na svet skozi oči psa, je bila ključna oseba v moji karieri moja prva inštruktorica Branka Hobič. Čeprav sta se najini poti kasneje razšli, sem ji neskončno hvaležna, da je videla nekaj v meni, mi omogočila prve korake, me spodbujala, sprejemala moje ideje in verjela vame.
Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem prvič vodila uvodno uro male pasje šole. Branka je z mojim možem sedela na klopi, precej oddaljeni od mene in moje prve skupine. Mož mi je tistega dne povedal, da se je Branka med pogovorom obrnila proti meni in mu dejala: »Poglej, sanje se ji uresničujejo!« In res so se mi.
Na poti sem spoznala še veliko ljudi, ki so mi tako ali drugače pomagali in četudi se mi je kdaj zdelo, da mi nekateri skušajo metati polena pod noge, so bile vse to le lekcije, ki jih prinaša življenje, lekcije, ki te bogatijo. Naučiš se polena preskočiti, naučiš se spotakniti, pasti in iti dalje. Vsekakor so bili in še so moji največji učitelji ravno psi, vsak s svojim značajem, pa ne le psi, tudi njihovi ljudje.
Med prostovoljnim delom v Zavodu PET. Foto: osebni arhiv
Konec koncev pa brez podpore družine ne bi mogla biti to, kar sem. Do tega, da sem danes to, kar sem, pa sem prišla z ogromno vztrajnosti, potrpežljivosti, radovednosti in želje po novem znanju, predvsem pa je po moje na to vplivala moja neizmerna želja razumeti pse in to čudovito vez, ki se je v tisočletjih sobivanja spletla med človekom in psom. Po drugi strani je na mojo življenjsko pot verjetno vplivala tudi sposobnost vživeti se v pse in na njih gledati kot živa bitja, ki si zaslužijo enake pravice kot mi. Pravzaprav sem od malega gleda tako na vse živali. Nikoli se nisem čutila večvredno, ker sem človek, nikoli se nisem čutila izvzeto iz narave, vedno del nje in se vedno zavedala posledic mojih dejanj na naravo.
Rada bi povedala še to. Čeprav sem pred leti pridobila licenco KZS za kinološko inštruktorico osnovne vrste, ki je sicer nisem redno obnavljala, sama sebe nerada imenujem kinološka inštruktorica. Sem kinologinja ali še bolje, velika ljubiteljica psov, na večni misiji razumeti jih in razumeti naš medsebojni odnos.
Imaš svojo pasjo šolo PES in pol, v kateri pomagate zgladiti človeško-pasje nesporazume oz. se trudite da s primerno vzgojo do njih ne bi prihajalo. Kaj loči vašo šolo od ostalih?
V moji pasji šoli pozornost posvečamo odnosu pes – človek, kako ustvariti vez in kakšno odgovornost to pomeni.
V zgodbi o Malem princu, Mali princ vpraša lisico: »Kaj pomeni “udomačiti”?«. Lisica mu odvrne: »To je že zdavnaj pozabljena umetnost. To pomeni “ustvarjati vezi.« Deček pomisli: »Ustvarjati vezi?«
»Da,« reče lisica »za sedaj si zame samo majhen deček, tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. Jaz te ne potrebujem. In niti ti me ne potrebuješ. Zate sem samo lisica, taka kot sto tisoč drugih lisic. Toda če me udomačiš, bova eden drugega potrebovala. Ti boš zame edinstven na svetu. Jaz bom zate edinstvena na svetu.«
Ustvarjanje vezi pomeni oblikovati tesen in specifičen odnos. Odnos prijateljstva, ki temelji na prostovoljstvu, spoštovanju in zaupanju. Zaupanje je kombinacija odvisnosti in avtonomije. Psu zaupamo, da se bo odzval v skladu z našimi pričakovanji. Pri tem nimamo namena posegati v njeno avtonomno možnost, da se odzove drugače, torej tako kot želi sama. Ta odvisnost psa od nas ne sme pomeniti hkrati tudi izgube avtonomije psa, možnosti svobodnega odločanja, možnosti izbire. Zaupanje pomeni tudi, da od psa ne smemo zahtevati nečesa, česar ne zmore, lahko pa ‘uporabimo’, kar nam je dano, kar nam pes ponuja. Pripravljeni moramo biti na nepričakovano.
V Pes in pol želimo ljudem približati to razmišljanje.
Pse smo udomačili (no, o tem bi lahko debatirali kdo je koga udomačil in kako je do tega prišlo), jih v tisočletjih vzrejali in vzgajali za različne namene v našem interesu. A to nas obvezuje tudi k odgovornosti. Mi potrebujemo pse in psi nas, a vendarle tega, da nas potrebujejo, ne smemo izkoriščati in vsega, kar nam nudijo, ne smemo jemati samoumevno.
Skrb za dobrobit in dobro počutje psov sta pri nas na prvem mestu (zdravstveni, emocionalni in vedenjski vidik). Skrbnikom pomagamo pse učiti novih vedenj in veščin za prijetno sobivanje (z uporabo etičnih metod in pristopov), ogromno delamo na preprečevanju ali preusmeritvi neželenih vedenj, skrbnikom pomagamo razumeti od kod izhajajo določena vedenja in zakaj se pojavijo, skušamo jim pojasniti občutke psa, kako jim pomagati soočati se s stresnimi situacijami in kako se lotimo odpravljanja odklonskih vedenj brez uporabe fizične ali psihične prisile. Skozi pogovor s skrbniki skupaj iščemo možne rešitve, ki so dobre za vse in nikomur ne škodijo.
Smo prilagodljivi glede terminov srečanj in omogočamo tako skupinska srečanja kot individualna, tudi na domu (svetujemo glede opreme doma, obogatitve okolja, sprememb v domu, ki lahko botrujejo določenemu vedenju, itd.).
Morda omenim še to. Velikokrat imajo naši tečajniki poleg psa tudi mačko. Prav ponosna sem, da z mano sodeluje Pšenica Kovačič, svetovalka za vedenje mačk, ki lahko tudi na tem področju, torej kako omogočiti prijetno sobivanje tudi mačke in psa, svetuje skrbnikom.
Pomembno se mi zdi tudi to, da se tako jaz kot tisti, ki sodelujejo v šoli, stalno izobražujemo in iščemo nova znanja za pomoč psom in njihovim ljudem.
S čim se še ukvarjaš, kadar nisi v vlogi inštruktorice?
Kadar nisem v vlogi inštruktorice, sem v prvi vrsti mama in žena, nato prostovoljka v Zavodu PET, sicer pa se rekreativno ukvarjam s tekom in plavanjem, redno prakticiram jogo in meditacijo ter zelo zelo rada kuham in prirejam druženja s prijatelji.
Valentina in sin Ruben. Foto: osebni arhiv
V Zavodu PET s Fjordom že vrsto let delujem kot terapevtski par, sicer pa skrbim za testiranje in usposabljanje terapevtskih parov pripravnikov, za usposabljanje strokovnih oseb in druge strokovne zadeve. Trenutno mi veliko časa vzame sodelovanje pri pisanju priročnika za terapevtske pare in strokovne osebe, zaključevanje Izvornega nacionalnega standarda za posredovanje s pomočjo psa, sodelovanje v delovnih skupinah za pripravo Evropskega standarda za pse pomočnike in priprave na 10 obletnico zavoda, ki jo bomo praznovali oktobra.
Katere so največje napake/nesporazumi, ki jih opažaš pri skrbnikih psov?
1. Odločitev za psa
– Napačni vzgibi, ki botrujejo odločitvi za psa (npr. psa smo kupili otrokom)
– Odločitev za pasmo psa, ki ji skrbnikov življenjski stil ne omogoča dobrega življenja
– Nepoznavanje potreb psa na splošno (ne le fizičnih potreb, ampak tudi emocionalnih)
2. Prepričanje, da psi pridejo v naš svet povsem prilagojeni nanj in nerazumevanje, da se nečesa recimo bojijo, da jim moramo pomagati čez te stresne situacije, po drugi strani pa napačno razumevanje, kaj socializacija psa pomeni (to ni le neskončna igra z drugimi psi)
3. Antropocentričen odnos
– Psa želi skrbnik ‘uporabljati’ kot terapevtskega, reševalnega, itd., že mladiču nameni neko vlogo v življenju (temu velikokrat sledi razočaranje)
– Pes me mora ubogati, mi vedno dovoliti, da ga božam, a priori dovoliti, da mu vzamem hrano, igračo ali drug resurs, ker sem njegov lastnik, saj mu vendar dajem hrano in dom.
– Globoko zakoreninjeno prepričanje, da so psi roboti – niso sposobni zavestnega čustvovanja in občutenja, bolečina je le avtomatični refleksi na fizične dražljaje (če že verjamejo, da pes občuti bolečino, se povzročanju le te, v lastnem interesu, ki ga zamaskirajo v interes živali – skrb za varnost, npr., ne odpovejo in psa želijo vzgajati tudi z metodami in načini, ki povzročajo bolečino; če že ne fizične, pa emocionalno; to ne vodi v obojestransko zadovoljujoč odnos, ampak v odnos podrejanja in strahovladja. Pes bo sicer ‘ubogal’, a v sebi bo mrtev, izogibal se bo interakciji s skrbnikom, interakcijo zgolj toleriral, v sebi pa trpel ali pa ravno obratno, skrbniku se bo uprl).
– Občutek, da je pes podaljšek skrbnika (če je skrbnik družaben, mora biti tudi pes – pri plahih psih velikokrat rešujemo ravno ta konflikt)
– Brez kaznovanja se psa ne da naučiti, z nagrajevanjem (pustimo sedaj bolj natančno terminologijo – ojačevalcem želenega vedenja, pozitivno motivacijo, itd.) psu dajemo potuho.
– Nepoznavanje zaznavnih sposobnosti psa ali gledanje na le-te skozi naše oči.
4. Nepoznavanje ali napačna interpretacija komunikacije psa; omejevanje normalne komunikacije (tukaj se lahko kaj hitro naredi ogromno škode; npr. psa silimo v interakcije z ljudmi, z drugimi psi ali v neke situacije, čeprav pes kaže signale, s katerimi odločno pove, da tega ne želi; s povodcem velikokrat preprečimo psu, da bi normalno komuniciral; psu ne omogočimo kontrole nad situacijo in mu ne damo možnosti izbire).
5. Naše slabe komunikacijske veščine (pozabljamo na telesno komunikacijo, pa tudi na našo energijo, pozabljamo, na to, da psi začutijo tudi spremembe v razpoloženju, itd.)
Predvsem prihaja do nesporazumov ravno zaradi pomanjkanja znanja, ki omogoča bogato in zadovoljujoče skupno življenje za oba, znanje o prehrani, značilnosti pasme, o zgodovini živali, o zdravju, o instinktih, vedenju, emocijah, kogniciji in komunikaciji, za kar pa je potreben aktiven interes človeka. No in prav k temu spodbujamo skrbnike v naši šoli.
Aktivna so tudi v Zavodu PET, kjer deluješ kot prostovoljka. Kako si se našla v tej vlogi?
Prostovoljsko delo, ki se tiče obiskovanja ustanov in dela s Fjordom z uporabniki me zelo osrečuje, je tisto, ki napolni dušo in me napolni z energijo. Tudi kadar opravljam strokovne zadolžitve kot sta testiranje in usposabljanje bodočih terapevtskih parov, zelo uživam.
Terapevtski par med delom. Foto: Vesna Hrovat
A čudovite zgodbe o tem kako so terapevtski psi pomagali ljudem so tista slika, ki jo vidi javnost. A v ozadju je ogromno truda in vložene energije v organizacijo, administracijo in vodenje projektov, da vse to sploh lahko deluje. In tudi to je prostovoljsko. Celotno kolesje posredovanja s pomočjo psov poganja prostovoljstvo. In to je večkrat zelo naporno, priznam. A se borimo in grizemo. Tu je zelo pomembno razumevanje med člani in medsebojna pomoč. V zavodu sem bila sprva direktorica, ustanavljali smo ga, ko je bil sin Ruben star nekaj mesecev. Sploh ne vem od kod sem jemala energijo. Po šestih letih sem mesto predala današnji direktorici in ostala le še članica strokovnega sveta. In seveda projektov ne zmanjka. 😊
Ker sem velika zagovornica skrbi za dobrobit psov, vse svoje moči usmerjam ravno v naloge povezane v zvezi s tem (ocenjevanje primernosti parov za vključevanje v posredovanje s pomočjo psa, usposabljanje parov, pisanje nacionalnega standarda za terapevtske pse, sodelovanje pri pripravi priročnika za terapevtske pare in strokovne osebe).
Na temo vpliva terapevtskih psov na ljudi si imela tudi čudovit TED Talk. Skozi pogovor s tabo vedno dobim občutek o tem, koliko ti pomeni to delo. Nam lahko na kratko opišeš svoje občutke?
Hm, ponižnost in hvaležnost ter čista ljubezen. In ni ga lepšega občutka kot je občutek povezanosti (s psom, uporabnikom, s sodelujočimi) in pripadnosti (prostovoljski skupnosti). Predvsem pa to prijateljstvo, ki se splete med vodnikom in psom ter posledično med psom in uporabnikom. Mene neskončno fascinira sposobnost psov, da so v razmeroma kratkem obdobju evolucije razvili tako visoko stopnjo socialane inteligence. Psi so zmožni zaupen in pozitiven emocionalni odnos vzpostavili ne le s svojimi skrbniki temveč tudi s popolnimi tujci. Med tem ko ljudje nemalokrat tega nismo sposobni.
Valentina Fjord na TED Talku z naslovom Terapevtski pes na recept
Potem pa so tu tudi bolj temni trenutki in občutki, ko na drugo stran mavrice odidejo naši kužki, kužki kolegov, ki so bili pravzaprav naši sodelavci in prijatelji (psi in njihovi skrbniki 😊) ali pa se moramo soočiti z izgubo uporabnika, ki smo ga obiskovali. Takrat je težko in zaveš se minljivosti in ranljivosti vseh nas. Minljivosti trenutka. A vse mine, tudi tisto slabo. Kar nam življenje prinese moramo sprejeti in zaupati življenju, da vse mine, tudi slabo in da za dežjem posije sonce. Po drugi strani, pa se moramo zavedati, da tudi vse dobro enkrat mine in da moramo dobrine, ki nam jih življenje prinaša, neizmerno ceniti in jih ne jemati samoumevno.
V okviru Slovenskega inštituta za standardizacijo sodeluješ v nacionalnem tehničnem odboru TC- IPV Inštruktorji psov vodnikov slepih in psov pomočnikov za pripravo evropskega standarda za pse pomočnike. Nam lahko poveš nekaj več o tem?
Evropski standard za pse pomočnike nastaja zadnja 4 leta v okviru Evropskega urada za standardizacijo – CEN, CENELEC. Izdelava enotnega standarda je nastala prav na pobudo Slovenije, konkretneje Združenja SLO-CANIS. Slovenija je preko Slovenskega inštituta za standardizacijo SIST – zadolžena za tehnično podporo, in je prisotna s svojim tehničnim odborom, ki se imenuje SIST TC IPV. Zanimivo je, da je v naši skupini le ena sama invalidska organizacija to je Zveza paraplegikov Slovenije ter tri združenja, ki se ukvarjajo tako ali drugače s psi pomočniki ali terapevtski psi in to so: SLO-CANIS, Zavod Pet in Tačke pomagačke.
Na evropski ravni se tehnični odbor imenuje CEN/TC 452 Assistance Dogs, proces pa vodi HNZ, Hrvaška.
Oblikovanje tega standarda so prepoznale za zelo pomembnega številne države v EU (na sejah je prisotnih 31 od 34 članic), pomemben pa je tudi za vse tri stanovske organizacije Svetovno zvezo psov vodičev – IGDF, tudi Evropsko zvezo psov vodnikov – EGDF in Evropsko zvezo psov asistentov – ADEu, – vse sodelujejo kot pridružen član tega tehničnega odbora. Zraven je tudi pomemben partner ANEC – Evropsko združenje za zastopanje potrošnikov pri standardizaciji.
Sama sodelujem v dveh delovnih skupinah in sicer v skupini, ki obravnava poglavje dobrobiti in v skupini, ki obravnava poglavje kompetenc sodelujočih v procesu izbire in usposabljanja psa pomočnika.
V okviru nacionalnega tehničnega odbora pa pripravljamo Slovenski izvorni standard za posredovanje s pomočjo psa. Zavod PET, Tačke pomagačke in Ambasadorji nasmeha usklajujemo zadnje podrobnosti in delamo na tem, da gre čim prej v obravnavo ter v objavo. To bo prvi takšen uradni in javni dokument, ki bo podajal neke smernice za vključevanje terapevtskih psov v zdravstveno, socialno varstveno in vzgojno izobraževalno dejavnost in ki bo vse, ki se ukvarjamo s posredovanjem s pomočjo psa zavezoval k upoštevanju standardov, ki omogočajo strokovno, kvalitetno delo in skrb za dobrobit vseh sodelujočih. Na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji sicer deluje mreža Šolski pes, ki je tudi postavila neke skupne smernice za izobraževanje s pomočjo psa, a standard bo obsegal dejavnosti s terapevtskimi psi na različnih področjih.
Si tudi zavzeta športnica in zagovornica naravnega načina življenja, brezmesne prehrane in drugih okolju prijaznih izbir. Kaj je vplivalo na tvoje življenjske izbire?
Š športom sem se ukvarjala od malega, predvsem s tekom. V maratonske vode se nas je proti koncu študija podalo nekaj prijateljev skupaj, med njimi tudi moj sedanji mož. Ko sva se preselila v Rovte, vas med Logatcem in Žirmi, sva dobila tudi psičko Freyo, mešanko z border collijem. Prav ona me je preganjala po okoliških gozdnih poteh in hribih ter me pripravila na prvi pravi maraton.
Valentina se je na prvi maraton pripravljala v spremstvu psičke Freye. Foto: osebni arhiv.
Kar se tiče prehrane, hm, doma smo vedno imeli vrt in nekaj najlepšega je bilo, ko mi je mami kakšnega poletnega jutra z vrta prinesla ravnokar nabrane jagode. Pridelati hrano sam in jo pripravljati doma namesto kupiti že predelane, to sta mi privzgojili že mama in stara mama. Pri možu je bilo podobno in tako sva s Primožem že v študentskem stanovanju na balkonu gojila paradižnike in začimbe, na vikendu njegovih staršev pa sva si tudi uredila vrtiček. V naši družini je hrana velikega pomena in neskončen vir pogovorov. Hrana nas združuje in je neke vrste naš jezik ljubezni. Radi imamo družinske večerje, na katere se ves dan pripravlja vsa razširjena družina od nabiranja ali nakupa sestavin, do kuhanja in dekoracije mize, ob pojedini pa seveda teče pogovor ravno o hrani in razmišljanju o zdravem in okolju prijaznem načinu življenja.
Odločitev za brezmesno prehrano je v meni bila stalno prisotna. Večkrat sem bila krajši čas vegetarijanka. Mesa sem jedla zelo malo, mleka nisem marala. Potem pa sem nekega dne, pred osmimi leti, ko sem poslušala oddajo Boštjana Romiha, v kateri je gostil znane osebe. Tiste nedelje je gostil Nino Osenar in v oddaji sta se pogovarjala tudi o veganstvu in odnosu do živali. Pomislila sem, kako lahko delam z živalmi, kako je lahko Fjord moj sodelavec, a kljub temu živali jem. Tisti hip sem postala vegetarijanka. Nato sem spoznavala vse več ljudi, ki so se odločili za veganstvo, tudi špotrnikov in ko sem prebrala knjigo Scotta Jureka, ultramaratonca, vegana, sem se dokončno odločila za prehrano, ki ne vsebuje beljakovin živalskega izvora.
In potem gre eno z drugim. Veganstvo, zdrav življenjski slog, skrb za druge in seveda sem spada tudi skrb za okolje. Od malega sem bila vzgajana v duhu skromnosti (hrane ne nakupimo prekomerno, ne mečemo stran, popravimo, kar lahko, doma si sami pripravimo naravna čistila, itd.). Še preden se je v Sloveniji pričelo več govoriti o zero waste načinu življenja, sem nekje prebrala članek o Bei Johnson, zaradi katere se je glas o življenju brez odpadkov pričel širiti po svetu. Ta način mi je bil zelo blizu in kaj hitro sem poskušala unesti vsaj nekaj sprememb doma. Na enkrat vse ne gre, a če samo pomisliš, preden nekaj storiš (recimo uporabiš plastično vrečko za nakup zelenjave – to sedaj počne vse manj ljudi, kupiš novo obleko, aparat,…), pomisliš ali res potrebuješ ali bi nemara lahko tisto, kar imaš popravil, ali bi lahko izbral drugačno embalažo ali bi lahko kupil rabljeno, si sposodil, bi lahko šel peš ali s kolesom namesto z avtom, itd. Uf, toliko možnosti je. Priznam, povsem zero waste ne živim, a vsak dan naredim kakšno malenkost ali pa nečesa ne naredim, da dodatno ne obremenjujem okolja.
Z možem ogromno debatirava o tem. Sam se mi je pred leti posmehoval ali bil celo hud, da zakaj ne vzamem plastične vrečke za sadje. Dandanes pa tudi podjetja (sam je direktor tiskarne) razmišljajo in delujejo vse bolj v tej smeri. Nekoč je na neki predstavitvi svojih storitev drugemu podjetju celo rekel, da njegova žena pa že ne bo kupovala njihovih izdelkov, če ne bodo zapakirani v okolju prijazni embalaži in da nas je takšnih, ki tako razmišljamo veliko. 😉 Je pa res, da ima dober vpogled v to področje, vsaj kar se tiče embalaže in zadeve niso tako preproste. Npr. vsi raje kupujemo stekleno embalažo kot npr. plastenke, a menda je recikliranje stekla veliko bolj okoljsko obremenjujoče. Včasih tem debatam ne prideš do konca. Misliš, da si naredil dobro delo, a nekje si nekomu škodil.
Ena zelo fajn praksa se mi zdi tudi izposoja ali pa nakup rabljenih stvari ali celo izmenjava. K izmenjavi, prodaji in nakupu rabljene opreme spodbujam tudi moje tečajnike. Mladički hitro prerastejo prve oprsnice, recimo. Zakaj jih ne bi podarili ali prodali nekomu, ki jo potrebuje in tudi ta jo bo morda lahko predal dalje.
Najbolje vsekakor je PORABITI MANJ!!! Ravno sem v Globalu zasledila eno zanimivo misel: Najpomembnejši izdelek prihodnosti bo tisti, ki nam ga ne bo treba kupiti. Manj ko imamo v lasti, manj izkoriščamo naravne vire in manj energije porabimo. Manj ko imamo, bolj finančno neodvisni smo in s tem tudi bolj umirjeni.
Če bi lahko prihodnjim generacijam dala 1 življenjski nasvet, kaj bi predala?
Ne se pehati za vsem, ne si želeti le imeti ali nekaj biti, postati, ampak želite si živeti. Živite svoje sanje, živite svoje poslanstvo, živite odnose z drugimi, živite sebe. In karkoli že ‘živite’, izhajajte iz ljubezni.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Še naprej uspešno voditi in nadgrajevati pasjo šolo in v njej omogočiti še komu, da uresniči svoje sanje in postane svetovalec za vedenje psov. Sama si želim vse bolj posvečati se pomoči skrbnikom s psi, ki imajo specifike v vedenju.
Razmišljam pa tudi v smeri nekega svetovalnega, razvojnega in raziskovalnega središča, v katerem bi želela povezovati ljudi, ki delujejo v dobro ljudi, živali in narave na sploh.
Kje te najdemo in kako lahko spremljamo tvoje delo?
Avtorica naslovne fotografije: Jasmina Haskovič
