Hrana za naše kosmatince je (lahko) tako preprosta, marsikoga pa žal močno obremenjuje predvsem zaradi nasprotujočih si informacij, ki jih prejme skozi različne kanale in jih ne zmore ali ne zna ovrednotiti in oceniti.
S hrano za živali se (kot najbrž marsikdo izmed vas) srečujem praktično celo življenje. V rani mladosti nisem polagala pozornosti na to, kaj so naše živali jedle. Prav tako me ni zanimalo iz česa ne Nutella in kdo proizvaja Milko… Hrano smo kupili v trgovini, na njej je bila mačka/kuža in to je zadostovalo. Včasih so bili na njej narisani še kakšni slastni koščki, kar se mi je zdelo še posebej dobro, saj sem si predstavljala, kako bo naš kosmatinec užival med jedjo. Sčasoma smo hrano začeli kupovati v specializirani trgovini za male živali, nato pa tudi v veterinarski ambulanti. Kljub vsemu pa nisem imela pojma, kaj je bilo pravzaprav v njej. Bila je kakovostna in primerna za moje živali in ni bilo kaj več za razmišljat.
Med študijem smo se sicer učili o prehranskih potrebah psov in mačk (pa tudi krav in kokoši med drugim), ampak nekako vseeno nismo prišli do dejanskega vpogleda v to: kaj sploh ‘dejansko’ jedo naši ljubljenčki. Dokler dobijo vsa hranila, ki jih potrebujejo v določenem življenjskem obdobju, mora to zadoščati. Razen v primeru posebnih prehranskih potreb v primeru obolenja. Takrat potrebujejo dietno hrano.
No, od takrat je minilo že precej časa in stvari so se v zadnjem desetletju močno spremenile. Informacij o primerni prehrani psov in mačk je na voljo malo morje. Znanja je veliko več med strokovnjaki, ki se ukvarjajo z živalmi, pa tudi med skrbniki živali. In če slučajno kaj brskaš po spletu za hrano, gotovo tudi tebe prodajalci nemudoma zbombardirajo z oglasi izdelkov v smislu: hipoalergeno, brez tega in onega, z obilo tistega, super premium, obdelano tako in tako, 100% naravno in oh in sploh najboljše…
Saj nas verjetno zlahka prepričajo v nakup. Ker imamo radi svoje živali in si želimo zanje najboljše. Kajne? Žal pa nam vse te trditve ne povedo prav dosti o dejanski kakovosti hrane. Prav tako nam ne pove dosti slika na embalaži, pa naj bo še tako prisrčna in lepa. Ali pa ‘strokovnjak’, ki je prikazan na sliki v beli halji, da nam zbudi občutek zaupanja. (Mimogrede: Nekoč sem raziskovala izobrazbo takšnega oglaševanega strokovnjaka, ker se mi je zdel zanimiv naziv in sem razočarano ugotovila, da gre za diplomo po vikend online izobraževanju, ki stane 50€).
Kaj pa je sploh V RESNICI POMEMBNA INFORMACIJA, ko kupujemo hrano za naše kosmatince? Z vami danes delim nekaj stvari na katere sem vedno pozorna pri izbiri hrane za svoje živali (ali pa za našo trgovino).
Ocena na prvi pogled: začnimo pri vrhu
Verjetno že vrabčki na veji čivkajo, pa vseeno ponavljam, ker marsikdo ne ve (ali pa pozabi): na deklaraciji hrane za hišne ljubljenčke so sestavine naštete po padajočem vrstnem redu glede na njihovo količino v izdelku! Nujno je, da se osredotočimo na vir beljakovin v hrani (torej – meso, ribe, druge kakovostne živalske vire beljakovin), saj so te ključnega pomena za zdravje mesojedih živali. Sestavine, ki so glavni vir beljakovin v hrani morajo biti zato NA VRHU seznama. Naj prvo (ali pa prvih nekaj) sestavin na seznamu predstavljajo viri beljakovin.
Ob tem pa ni vseeno kakšni vir beljakovin je naveden. Sestavina, kot je npr. meso in stranski mesni proizvodi nam ne pove prav nič o tem katero meso je v dotični hrani. Ali je to govedina, svinjina, perutnina, ali pa neko drugo meso? Kljub temu, da je na embalaži narisan zrezek pod katerim piše Z GOVEDINO, ste lahko prepričani, da ta hrana ≠ pljučna pečenka.
Pa poglejmo kako lahko legalno proizvajalci označujejo proizvode in kako si to tolmačimo:
- Okus ali aroma govedine – v hrani je lahko 0 % govejega mesa, dodana je le aroma.
- Z okusom govedine – hrana vsebuje več kot 0 % in manj kot 4 % govedine.
- Z govedino – hrana vsebuje najmanj 4 % govedine.
- Bogato z govedino – hrana vsebuje najmanj 14 % govedine.
- Beef dinner ali goveji obrok ali govedina – hrana vsebuje vsaj 26 % govedine
Ali zdaj vidite zakaj moramo nujno preveriti tudi sestavine na deklaraciji?
Lekcija št. 1: v kolikor prva sestavina na seznamu ni meso (in v kolikor ne morete razbrati katero meso in koliko ga je) – hrano takoj postavite nazaj na polico!
Pomembno je tudi, česar NI v hrani
Poleg glavnih sestavin je smiselno preveriti tudi odsotnost neželenih dodatkov, kot so umetna barvila, ojačevalci okusa, polnila in konzervansi. To so snovi, ki nimajo kaj iskati v prehrani živali (pravzaprav tudi v človeški prehrani ne!).
Če ima naš kosmatinec kakšno netoleranco/alergijo, smo seveda pozorni tudi na to, da teh sestavin v hrani ni (tu je včasih potrebna velika mera pazljivosti, saj je ena sestavina lahko zapakirana v različnih oblikah!)
Zaradi osebnih/etičnih razlogom se morda tudi izogibamo nekaterim sestavinam, za katere vemo da imajo negativen vpliv na ljudi/okolje/živali – npr. palmina maščoba.
Po možnosti brez leksikona
Dobro je, da izberemo hrano, pri kateri za razumevanje sestavin ni treba ‘Googlati’ (ali pa uporabljati leksikona, če ste bolj stare šole). Sestavine naj nam bodo znane (takšne, ki jih lahko kupite v trgovini/gojite a vrtu). Idealno je, če hrana vsebuje čim manj dodatkov. Sama se skušam izogibati tudi raznim ‘mokam’ in ‘pulpam’, ter ‘derivatom’ takšnega ali drugačnega izvora.
Popolna ali dopolnilna hrana?
Poleg beljakovin je pomembno, da se osredotočimo na uravnoteženost ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov. Uravnotežena prehrana je ključna za preprečevanje prehranskih pomanjkljivosti. Zato iščemo hrano, ki je označena kot ‘popolna hrana’. V kolikor hranimo naše živali z izdelki, ki do deklarirani kot ‘dopolnilna hrana’, to pomeni, da živali ne smejo biti hranjene izključno s tem izdelkom.
Lokacija, lokacija, lokacija
Zame precej pomembna točka, za marsikoga pa neobstoječa… Ker vam pišem iz EKO Brloga, vas bom seveda opozorila tudi na to, da ste pozorni na izvor sestavin/hrane, ki jo kupujete. Naj bo lokalno. Čim bližje Sloveniji. Nikakor pa (po mojem mnenju – iz ekološkega vidika) ni primerna hrana, ki je pripotovala čez lužo.
Posebno pozornost je dobro nameniti izdelkom, ki vsebujejo ribe. Ribe v prehrani psov najpogosteje izvirajo iz 3 območij:
- Severni Atlantik (vključno z Islandijo in Norveško): regija je znana po hladnih in čistih vodah, kar lahko prispeva h kakovosti rib.
- Južni Pacifik (vključno z območji v bližini Nove Zelandije, Avstralije in Južne Amerike): regije so znane po raznolikem morskem življenju.
- Severni Pacifik (območja blizu Aljaske): regija je znana po divje ulovljenem lososu in drugih hladnovodnih vrstah rib.
Zaupanja vredni proizvajalci hrane za hišne živali običajno zagotovijo informacijo o vrsti uporabljene ribe in celo o izvoru svojih sestavin. V kolikor tega ne najdete, se lahko obrnete na dobavitelja/proizvajalca.
Sem upala, da bo šlo bolj na kratko, a je tema tako obširna, da žal bolj skopo res ni šlo…
Prihodnjič pa se lotimo primerjave različnih načinov hranjenja (kuhano/surovo/komercialno pripravljeno in vse vmes) ter prednosti in slabosti posameznih pristopov.
Spletna stran Eko Brlog in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski ali zdravstveni nasvet.