Urška Škrap je ena tistih oseb, za katero takoj začutiš, da s psi diha in zanje živi. Njihov jezik ji je domač in v njihovi družbi je najbolj srečna. Pred dobrim letom je ustanovila lastno podjetje in danes pravi, da je s tem ko je postala pasja varuška, našla svoj sanjski poklic. V službi (in doma, seveda) ji pomaga njen čudoviti in izjemno prikupen borzoj Dino, ki je postal tudi prava maskota Urškine blagovne znamke Srči Smrči. Res nas veseli, da sta brez oklevanja in z veseljem odgovorila na nekaj vprašanj o njunem življenju in delu.
Urška, nam lahko poveš nekaj na kratko o sebi in o svojem Dinotu?
Jaz sem oseba, ki si življenja brez psa ne predstavlja. Prisotnost psa v mojem življenju je tako pomembna, kot dihanje, Dino pa je moje vse. Moje sonce, srce, zlati fant, predvsem pa najboljši sodelavec, kar si ga pasja varuška lahko zamisli. On je najboljši pes za to delo.
Zakaj si se odločila za poklic pasje varuške?
Tri leta nazaj, januarja, sem se morala soočiti z realnostjo – uspavati sem morala svojo prvo psičko Bari. Bari je bila moja najboljša prijateljica, zaupnica, z menoj je dala čez najtežja leta mojega življenja. Ne predstavljam si, da bi morala vse to preživeti brez nje. Ko sem ostala brez nje, sem kar naenkrat imela na voljo več časa, kot sem vedela kaj z njim početi. Pogrešala sem pasjo družbo.
Čez en mesec sem že pri prijateljici doma za dva tedna skrbela za psa, francoskega buldoga po imenu Grof. Ko sem živela za Grofom, sem videla, da imam s psi posebno povezavo. Takrat sem si tudi v šali rekla, da bom jaz to (biti pasja varuška) enkrat počela “za res”. Kaj lepšega, kot imeti službo, ki te veseli, kjer si ves čas obkrožen z nekom, s katerim se fantastično razumeš in se ne rabiš (vsaj takrat sem tako mislila 😉 ) ukvarjat z ljudmi… Tako je se je zasejala ideja o najboljši službi na planetu.
Urška z eno izmed svojih varovank. (osebni arhiv)
Kdo pa se sploh lahko ukvarja s to dejavnostjo? Ali obstajajo kakšne zahteve, omejitve?
Nekih hudih zakonskih omejitev ni, sploh če si varuška na domu stranke ali, če samo sprehajaš kužke. Za tiste, ki to opravljajo pri sebi doma, pa veljajo ista pravila, kot za lastnike pasjih/mačjih hotelov. Tako se lahko s to dejavnostjo na žalost ukvarja marsikdo.
V bistvu to ni samo poklic, ampak kar način življenja?
Jaz si tako mislim, ja. Če imam v omari dva kosa oblačil, ki nista dlakasta in namenjena življenju s psi, je to že čudež. Posteljo preoblačim na tri dni in prostor na kavču si je vsak dan potrebno “izborit”. Pri meni imajo kužki prednost. Zgodi se nam tudi, da je postelja velikosti 180×200 včasih premajhna za vse, ki na njej spimo. Na koncu dneva sem izčrpana, ampak neizmerno srečna. Niti enega noro napornega dneva s kužki ne bi zamenjala za dan brez njih.
Živali so del tvojega vsakdanjika, kako izgleda tvoj običajen ‘delovni dan’?
Najin najbolj običajen delavnik izgleda tako, da ob 6.30 dobim v varstvo Katico (op. psička), se kakšne pol ure crkljamo na postelji, Dino, Katica in jaz, nato se okrog sedmih vstanem. Se umijem, uredim in sem odpravim po Harryja na drugi konec Ljubljane. Ob takšni uri zjutraj je ponavadi takšna gneča na cesti, da rabim do Harryja kar okrog pol ure, včasih tudi več. Okrog 8.00 ga poberem in se odpraviva nazaj proti domu, ali proti Operi, kjer po novem poberem še Nali. Ko se pripeljemo pred hišo, Harry že točno ve, da je čas za zabavo, zato komaj počaka še nekaj sekund, da mu odprem prtljažnik. Harryja ter Nali razložim, iz stanovanja spustim Kato in Dina in počakam še približno pet minut, da opravijo svoje veselo norenje gor in dol po dvorišču. Vedno jih je tako veselje opazovati, ko so veseli eden drugega, kot se ne bi videli celo večnost, pa je mogoče minil samo dan ali dva.
Ko se malenkost umirijo, jih privežem in gremo na sprehod. Dolžina sprehoda je odvisna od tega, katere kužke imam v varstvu. Če so prisotni mladički, kot je Nali, potem se sprehodi krajši in jih izvedemo več v dnevu. Če pa imam v varstvu samo moje veterane (Kati, Harry, Zoja, …), potem se odpravimo tudi na sprehod, ki traja uro in pol, lahko tudi dve. Po sprehodu gremo vsi z veseljem v stanovanje, štirinožni se še malo zabavajo, gnjavijo eden drugega za igro (približno tako, kot utrujeni otroci, ki še ne bi šli počivat), jaz pa si ta čas uspem skuhat kavo.
Razgled na Urškinem delovnem mestu je res čudovit. (osebni arhiv)
Dokaj hitro se umirijo, poiščejo vsak svoj prostor (za informacijo – na voljo imajo tri pasje postelje, cel kavč ter mojo posteljo) ter zaspijo. Odvisno od dneva, ampak ponavadi spijo približno uro, do dve uri. V tem času imam ravno dovolj časa, da spijem kavo in nekaj pojem. Ko se zverine začnejo zbujat, smo še malo notri, da se v miru igrajo, ali žvečijo žvečljivke, ali pa se crkljamo.
Čas za ponovni sprehod, ta je krajši. Kmalu je ura toliko, da lahko naložim vse tri obiskovalce, dam Diniju poljubček v slovo in odpeljem Katico, Nali ter Harryja vsakega v svoj dom. Seveda spet govorimo o vožnji čez celo Ljubljano, ki mi ponavadi vzame vsaj uro in pol, lahko tudi dve. Domov pridem ravno v času, da dam Dina hitro lulat, vzamem torbo za trening in se okrog 18.00 odpravim na treninge.
Domov pridem vedno noro utrujena, zato z Dinom nimava več sprehoda, gre samo lulat, ga nahranim, potem se pa stiskava na kavču, ali pa si on vzame žvečljivko in se še kakšno uro ukvarja z njo. Ponavadi se Dino odpravi v posteljo pred mano. Okrog 23.00 se mu pridružim. Srečo imam, če mi je ostalo kaj prostora na postelji, ta pes je hujši, kot hobotnica. Dolge noge čez celo posteljo, vsaka štrleča v svoj kot. No, nekako se stisnem k temu svojemu dolgemu nosu in potem je, kot bi trenil, tu nov dan.
Kako pa se v tvoj delavnik vključi Dino? Ima kakšno posebno vlogo?
Dino je ves čas prisoten. Večkrat deluje zelo pomirjevalno na kužke, ki bi bili prekomerno vzburjeni. On je tudi vodja tropa. Vsi najini varovanci mu sledijo in želijo početi stvari, ki jih počne on. Če imava v varstvu kužka, ki potrebuje več pozornosti, se on ukvarja z vsemi ostalimi in jih animira.
Večkrat je tudi “policaj” in pazi, da se vsi lepo igrajo. On ne prenese prepiranja, zato je takoj tam, kjer se mu zdi, da je debata povzročila preveč vzburjenja. Na sprehodu pa pazi celo skupino. Ne pusti, da bi njegovim varovancev kdorkoli storil karkoli žalega in se postavi v prvo obrambno vrsto če se mu zazdi, da bi kakšen kuža, ki nam pride nasproti, lahko najinim kužkom škodoval.
Najboljši pa je Dino z mladički in manjšimi psi. Z njimi se nežno igra, se uleže natla, da se jim ne zdi zastrašujoč in jim nosi igračke, da bi se z njim igrali. Večkrat je v igri, ko se lovijo, on plen in skrbno gleda, če mu še vsi mladički sledijo in se vedno pusti ujeti. Ima noro dober občutek za takšne stvari. Mislim, da mu je usojeno, da dela to delo z mano, da je mati kokoška vsem piščančkom, ki jih paziva.
Katere živali sprejemaš v varstvo? So pri tem kakšne posebne zahteve?
V varstvo k sebi domov vzamem več ali manj samo kužke. Mucev ne jemljem, ker ne vemo, kako bi se s tem soočal naš domači muc Cigi. No, če bi mi kdo prinesel zajca, bi ga seveda vzela. V oskrbo na domu stranke pa vzamem katerokoli žival. Tudi činčilo sem oskrbovala. Znajdem se okrog vsega, kar ni človek. 😀 Ljudje so tisti, s katerimi ne znam najbolje…
Tako lahko oskrbujem vse od kokoške, pa do konja, stvar je le v tem, da se v takem primeru preselim k stranki na dom, ali pa hodim na obiske večkrat dnevno.
Posebna zahteva je le to, da hočem o živali, ki jo v varstvo sprejmem, vedeti vse. Za pasje varovance imam pravilo, da se vsaj enkrat preden se varstvo začne, dobimo na spoznavnem sprehodu, ali več njih, če presodim, da en sprehod ne bi bil dovolj. Prav tako v varstvo k sebi ne jemljem gonečih psic ter nesocializiranih psov, ki se v pasji družbi ne znajdejo. Pridem pa k takšni stranki na dom.
Urškine stranke so 100% srči smrčkaste. (osebni ahriv)
S kakšnimi težavami se najpogosteje soočaš pri delu in kako jih rešuješ?
Kužki so zelo iskreni v svojem vedenju. S tem želim povedat, da tudi, če se nam zdi določeno pasje vedenje težavno, ga lahko vedno rešimo, le dobro se je potrebno spravit k stvari. Zgodi se, da v varstvo dobiva pse, ki so posesivni na hrano, ali pa takšne, ki niso navajeni hoje na povodcu ob cesti, takšne, ki se zelo bojijo skoraj vsega, kar leze in gre, hiperaktivce, anksiozne kužke,… S takšnimi kužki je le več dela in organizacije, ampak smo se do zdaj še vedno ‘porihtali’.
Vsako varstvo je prva dva dneva izziv, saj se vsi prilagajamo en na drugega, mi spoznavamo kužka, on spoznava nas. Še največ preglavic mi včasih povzroča časovna organizacija celotnega dne, vendar smo tudi to preživeli in zorganizirali. Tako lahko enostavno rečem, da na težave do sedaj še nisem naletela, samo na izzive! 🙂
S psi veliko časa preživiš v naravi. Se ti zdi da to pozitivno vpliva nanje?
Vidim, da se v naravi sprostijo. Če so bili vznemirjeni, ker so vedeli, da se odpravljamo na sprehod, se po približno petnajstih minutah sprehoda že vsi bolj mirno sprehajajo. Najbolj srečni pa so takrat, ko stopimo v gozd, ali pa smo na travnikih, daleč od ceste in prometa ter ljudi. Tudi divjanje po dvorišču jim ne prinese takega zadovoljstva, kot brezskrbno raziskovanje v gozdu ali igra na odprtem travniku.
Sicer pa so živali nameščene v tvojem stanovanju in ne v boksih oz. ogradah, kot v nekaterih drugih oblikah pasjega varstva, kajne?
Tako je, pri meni so na prvem mestu kužki in naš muc Cigi, šele nato sva jaz ter moja sestra. Psi so lahko, kjerkoli želijo biti, če so prijazni do muca, tudi v Petrini sobi. To, da tudi pod tušem nisem nikoli sama, ni omembe vredno…
Za psa uporabljam boks samo, če ga je stranka prinesla s seboj in je boks del vsakodnevne rutine tega psa.
Delujem po tem principu, da s kužkom uberem rutino, ki je čim bolj podobna domači. Spi, kjer bi spal doma, hranim ga ob urah ob katerih bi jedel, če bi bil doma, je svojo hrano,…
Nudiš tudi varstvo na domu. Kako to poteka?
Varstvo na domu – s kužki, muci, kuščarji, kokoškami, zajci,… živim tako, kot z njimi živijo njihovi skrbniki. Za čas odsotnosti skrbnika se preselim v njihov dom in z živalicami živim. Skrbniki mi opišejo svojo vsakodnevno rutino in me na hitro upeljejo v svoj vsakdan. Dogovorimo se še, ali pride Dino z menoj, ali ne in varstvo na domu je pripravljeno na izvedbo.
Kaj imaš najraje pri svojem delu in kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Od vsega imam najraje čas preživet samo v družbi psov. Samo jaz in oni, kjerkoli smo. Lahko doma na kavču, ali zunaj na sprehodu. In ljubezen, ki jo dobim od vsakega svojega varovanca, je neprecenljiva. Harryjevo neizmerno veselje, ko ga pridem iskat domov, veselje Zoje, ko vidi mene ali Dina, nežnost Katice, ko se stisne k meni in mi da poljubček… psi so res najboljša bitja na svetu. Iskreni in polni ljubezni.
V prihodnje bi želela najti še koga, ki bi razumel, kako globoko so psi zasidrani v moje življenje in ki bi se s psi povezal enako močno, kot se povežem sama in bi lahko Srči Smrči razširila in nudila takšno oskrbo večjemu številu kužkov.
Kje te lahko najdemo na spletu in kam se lahko skrbniki živali obrnejo za varstvo?
Seveda sva 21. stoletju primerno prisotna na skoraj vseh socialnih medijih!
Najdete naju:
- na spletni strani srcismrci.si,
- na Facebook profilu Srči Smrči • pasja varuška,
- na Instagramu @srci.smrci,
- vedno pa sem dosegljiva tudi na telefonski številki 031 814 509 ali na emailu info@srcismrci.si.
