Pšenica Kovačič ima čisto edinstven (po)klic. Je namreč mačja svetovalka – morda edina, zagotovo pa ena izmed najbolj kvalificiranih v Sloveniji. Čeprav se je sprva podala v slikarske vode, sta jo življenje in ljubezen do živali poklicalo v drugo smer. Temu klicu še danes sledi, ter z nenehnim izobraževanjem in delom gradi bazo znanja, s katero želi pomagati čim večjemu številu živali (predvsem mačk) k bolj kakovostnemu in zdravemu življenju. Tudi sicer je pravi multipraktik in se zlahka loti marsikaterega projekta – pogosto tudi dobrodelnega. S Pšenico sicer z veseljem sodelujemo tudi v Eko Brlogu, saj nam s svojim znanjem pomaga odkriti resnične potrebe mačk in najbolj optimalne načine za njihovo zadovoljitev. Tudi tokrat se je prijazno odzvala našemu vabilu in je za naš blog iskrno in brez dlake na jeziku odgovorila na nekaj vprašanj o njenem življenju in delu.
Pšenica, kako bi se na kratko opisala?
Na kratko sem nekdo, ki se navdušuje nad živalmi, predvsem mačkami, se izraža z morbidno umetnostjo in ga močno zanimajo vrane, nevroznanost ter astronomija.
Kako je tvoje življenje povezano z mačkami oz. živalmi nasploh?
Kot pri večini, se je vse začelo v otroštvu. Takrat z živalmi nisem znala ravnati, a sem si jih zelo želela imeti in osrečiti. Zdaj se zavedam, da nisem bila odgovorna in vzorna. A v otroštvu zavest in delovanje še nista dobro razvita ter skladna z dobrobitjo. In tudi učiti se od nikogar nisem mogla. Proti koncu osnovne šole sem počasi začenjala razumeti, da za živali ni ustrezno poskrbljeno. Moji starši so čudoviti, a ker so bolj humanistično usmerjeni, se je moja pot začela kasneje. Od nekdaj sem tudi rada risala, najraje živali, a ne toliko v počlovečeni verziji, ampak bolj realistično oz. z dodanim značajem.
Imaš izreden čut za živali in do njih gojiš svojevrstno spoštovanje. To res občudujem. Si bila od nekdaj tako empatična do živali?
Vsak otrok goji empatijo in simpatijo do živali. Način življenja in kultura sta tista, ki to utišata. Nekaj mi je bilo dano, veliko sem se pa priučila. Izobrazba in izkušnje so me razsvetlile ter usmerile v strokovne vode. K sreči sem tako naivna, da dobim ob izjavah »Ne bo šlo.«, »Nič ne boš dosegla.« in »Težka bo.« le še več elana.
Po osnovni izobrazbi si slikarka, pot pa te je zanesla v druge vode. Danes si certificirana strokovnjakinja na področju dobrobiti, dobropočutja in vedenja mačk z Advanced Certificate in Feline Behaviour pri International Society of Feline Medicine (ISFM AdvCertFB). Svoje izobraževanje pa še nadaljuješ. Kaj te je (pri)peljalo v te mačje vode?
Ja, končala sem dva fakultetna programa: šolo za risanje in slikanje – Arthouse ter Vizualne komunikacije – ALUO (pred bolonjskim programom). Najprej sem se vpisala na kriminalistiko, ker me je ta zanimala v povezavi z živalmi, a ker sem celo gimnazijo Bežigrad med poukom risala in ob popoldnevih skejtala, so bile moje ocene vse prej kot odlične. Potem sem se vpisala na slikarstvo. To mi je dobra podlaga za izostreno opazovanje čustvenih stanj v mimiki, gibanju, položajih in drži – torej odraz notranjega stanja in seveda tudi v odnosu z okoljem. Te zaznave zato tudi lažje sprocesiraš in pretvoriš v risbo oz. sedaj v nasvete. Vizualne komunikacije pa so mi dale zavedanje, da ni vse lepo, kar se sveti. Skratka kritičen um. Opravila sem tudi usposabljanje za športno delavko, saj sem že od nekdaj predana gibanju in obožujem anatomijo ter fiziologijo, predvsem biomehaniko.
Trenutno svoje znanje izpopolnjujem z Advanced Feline Behaviour – diplomo na Compass Education in na veterinarski srednji šoli. Tako kot pri ISFM, ne gre le za krožek, ampak resen študij.
Kako si prišla do ideje za Minami Kat – mačjo svetovalnico? Gre namreč za edinstveno storitev pri nas.
Začela sem, ker sem želela risati stripovske pasice na temo odgovornosti do živali, predvsem mačk in drugih malih živali, kot so beli dihurji. Želela sem upodabljati primerno in sodobno vsebino. Zato sem začela ogromno brati, opravljati krajša izobraževanja, se dolgo odločala še za ISFM AdvCertFB … Z izobraževanjem in humanim testiranjem sem začela živali še bolje razumeti, upoštevati, izboljševati rutino, dom ter odnos. Rezultat je bil neverjeten. Moji mucki so postali bolj sproščeni, zadovoljni in veseli.
Ker preprosto ni bilo osebe oz. inštitucije, na katere bi se lastnik živali lahko obrnil za strokovno usmeritev na področju dobrobiti, dobropočutja in vedenja mačk, sem pomislila, da je mogoče prav to moje življenjsko poslanstvo. Morda se sliši obrabljeno, a verjamem, da lahko vsak, ki si tega želi in se za to trudi, spremeni svet na bolje. Jaz ga vsekakor bom, pa četudi »samo« v naši mali Sloveniji.
Svoje znanje radodarno deliš z mačjimi skrbniki preko delavnic in predavanj, udeležena pa si tudi v marsikaterem »šolskem« projektu, kjer svoje znanje deliš z bodočimi veterinarji. Katere projekte bi izpostavila?
Kot likovna in strokovna mentorica na področju mačk sem z Veterinarsko fakulteto sodelovala že na dveh projektih Po kreativni poti do znanja. Prvi je bil Lačen kot pes in mačka, priročnik z napotki za hranjenje, drugi pa Lep, lepši, bolan o zdravstvenih težavah ter zdravljenju psov brahicefaličnih pasem. Napisala sem program za krožek na srednji šoli za veterinarskega tehnika o tem, kako pristopiti in rokovati z mačko v ambulanti. Z Zavetiščem Ljubljana pripravljamo maratonski plan za zavetišče brez stresa. S Kliniko za male živali in s Šolsko veterinarsko ambulanto načrtujemo kliniko, prijazno mačkam. Vsi projekti zaradi trenutne situacije stojijo, ker so prioritete drugje.
Kaj so po tvojem mnenju največje napake, ki jih skrbniki mačk naredimo, ko gre za njihovo oskrbo?
Velikokrat je »problematično vedênje« odraz čustvene stiske, ki jo povzroča skrbnik sam – nehote, nevede, iz lenobe ali trme. Žalosti me, ko naletim na trmoglavost pri ljudeh, ki imajo prostor in denar, da bi lahko mačko osrečili. A ne delujejo v dobro mačke, ampak predvsem samih sebe. Za takšne lastnike je težava rešena, ko jih mačje vedenje ne moti več, ne glede na čustveno stanje mačke.
Zdi se, kot da so mačke v Sloveniji še vedno v slabšem položaju kot psi. Pogosto so prepuščene same sebi in zanje ni pretirane skrbi. Zakaj meniš, da je tako?
Najslabše se godi rejnim živalim v intenzivni reji, laboratorijskim in cirkuškim živalim, ki pa jih je k sreči vse manj. Še slabše kot mačke živijo druge družne živali, ki so obsojene na življenje v kletki terariju, akvariju ipd. To so na primer beli dihurji, kunci, glodavci, plazilci, insekti … Ti ne dobijo veterinarske oskrbe, zadostnega izpusta in stimulacije. Mogoče imajo tu mačke celo srečo, če so notranjo-zunanje ali zunanje. Težave pa se začnejo, če mačke niso sterilizirane oz. kastrirane in če se ne zdravi njihovih poškodb ter bolezni.
Velikokrat slišim, da si ljudje raje nabavijo mačko kot psa, saj je s prvo manj dela. A tudi mačke potrebujejo mnogo več, kot jim nudi povprečen lastnik. Zelo enostavno je nekoga zatreti, težje pa ga je osrečiti.
Kako bi lahko spremenili položaj mačk na bolje?
Hecno je, ko mi ljudje razlagajo, kakšne so mačke in kako se zanje skrbi. Slaba razgledanost lastnikov je žal pogosta. A istočasno se moramo zavedati, da sta tudi v zavetiščih, veterinah in predvsem v društvih razumevanje ter upoštevanje mačk na nizki ravni. Predmetnika o dobrobiti, dobropočutju in vedenju v šoli ali na fakulteti (še) ni. Na veterinarski fakulteti v 1. letniku obravnavajo le dobrobit. Razvoj družbe je vedno hitrejši in novih odkritij je veliko, a preden pridejo nova strokovna dognanja med ljudi, mine vsaj eno leto, navadno pa celo tri leta. Nekaj je dobiti informacijo, drugo pa je svoje delo temu prilagoditi. Tipičen primer zakasnelosti je Zakon o zaščiti živali. Model dobrobiti se nenehno spreminja in ravno oktobra 2020 je v javnost prišel nov. Na kratko: če se je prej govorilo o odsotnosti neprijetnega, je sedaj v ospredju prisotnost prijetnega. Vključen ni le dobrobit, ampak tudi dopropočutje (wellbeing).
Kaj vse lahko kot mačja svetovalka nudiš mačjim skrbnikom? Kdaj se navadno obrnejo nate po pomoč?
Nudim individualno svetovanje, inštrukcije, oskrbo mačk in mačjo šolo. Prav tako pišem, rišem in oblikujem vsebine – samostojno ali kot sodelovanje pri projektih. Nudim še izobraževanja in delavnice za lastnike, skrbnike, vzreditelje, ponudnike storitev za mačke in kader v zavetiščih ter veterinah.
Svetovanje je ekipno delo skrbnika (in družine), mačke ter mene. Če en člen ne sodeluje, je rešitev (mačke) skoraj nemogoča. Mačka navadno sodeluje, saj je pametnejša od nas in stremi k temu, da se ima dobro.
Si samostojna podjetnica, kulturnica in žongliraš z veliko projekti. Poleg tega pa si dom deliš (s koliko že? 😊) živalmi? Kako izgleda tvoj tipičen dan?
Izrazi podjetnica, podjetje in blagovna znamka mi niso blizu. Bolj kot poslovni izrazi sta mi pomembna vsebina in poslanstvo Minami Kata. Tudi pri poslovnih veščinah in marketingu imam svoje, manj običajne in nepredpisane poti.
Moj dan je odvisen od neodložljivih obveznosti in zahtev treh psov ter šestih mačk. Trenutno »koronski« dan izgleda tako, da si dopoldne vzamem čas za svoje živali in gospodinjstvo ter vmes še kaj podelam, popoldne pa je glavno delo in vmes malo igre z živalcami. Psi morajo iti tri- do štirikrat na dan na prosto, vsak teden pa poskušam v sprehode vključiti čim več aktivnosti, to so na primer snifarija, brez vrvice, solo sprehod, igra, trikci in telovadba, tek … Vsak dan seveda ne gre vse. Muckom zadostujeta en do dva izhoda pred blok in en izhod na hodnik, sprotno ukvarjanje in seansa ali igre, trikci, telovadbe. Te izvedemo takrat, ko mucke same pokažejo interes. Nekoronski dan je potekal precej podobno, le z manj dela od doma. Doma oblikujem materiale za naročnike in zase, rišem za razstave ter naročnike, se ogromno učim in sledim vsem mačjim ter nekaj tudi pasjim trendom, berem o nevrologiji, endokrinologiji, vranah … Ogromno vlagam v Minami Kat, ker verjamem, da bodo ljudje sčasoma ponotranjili vrednote udejanjenega razumevanja in spoštovanja živali.
Kaj imaš najraje pri svojem delu in kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Predvsem želim delati na izobraževanju stroke v inštitucijah, prostovoljcev v društvih in zavodih ter lastnikov, skrbnikov in hraniteljev.
Projekti so mogoče preveč idealistični, a mogoče jih je izvesti – če ne v času mojega življenja, pa v naslednjih generacijah. Pomembno je, da se postavi odskočna deska za naprej.
Kje vse lahko spremljamo tvoje delo in ti sledimo?
Še vedno se več učim kot delam, saj se zavedam, da sta moje znanje in pravzaprav celotna mačja stroka šele na začetku.
Moje mačke (tudi pse in vrane) in mene najdete na: