Blog, Pogovori

Tomaž Dražumerič – trener psov pomočnikov in vodnikov (Pes pomočnik)

Tomaž Dražumerič je trener psov pomočnikov, vodnik službenega psa pri poklicni gasilski enoti Celje, mednarodni sodnik za delo reševalnih psov, pa tudi partner, oče in ljubitelj psov. Njegovo življenje je iz povprečnega ljubitelja psov preraslo v pravo pasje poslanstvo. S pomočjo kosmatincev namreč omogoča slepim in slabovidnim ter gibalno oviranim posameznikom bolj samostojno, razgibano in kakvostno življenje. Za naš blog je odgovoril na nekaj vprašanj o svojem življenju in delu.

Tvoje življenje je precej pasje. Kako se je ta zgodba začela?

Res je. Psi me spremljajo že od najstniških let, skozi vsa leta do zdaj imajo psi pomembno vlogo v mojem življenju: v začetku kot spremljevalci, kasneje pa sem se začel ukvarjati s šolanjem reševalnih psov. Na tem področju sem opravil vse licence in dosegel vse kar sem si zadal na tem področju šolanja – postal inštruktor za šolanje reševalnih psov in mednarodni sodnik. Nadgradnja tega pa je bila šolanje psov vodnikov in psov pomočnikov, tako zdaj vsako leto izšolam več psov in usposobim uporabnike (upravičence) za uporabo le-teh.

Kako izgleda tvoj vsakdan?

Vsak dan, potem, ko otroke odpeljeva v vrtec in šolo, s partnerko skupaj vadiva s psi. Vadiva v različnih okoljih, predvidiva različne okoliščine. Kar se tiče psov vodnikov večina treningov poteka v mestih, v urbanem okolju. Kar pa zadeva pse pomočnike gibalno oviranih oseb, pa večina vadb poteka v notranjih prostorih, kjer morajo psi opravljati svoje naloge, predvsem pomoči uporabniku.

Tomaž med treningom psa vodnika. (osebni arhiv)

Se veliko ljudi odloča za pse vodnike in pse pomočnike?

Stroške šolanja psov vodnikov in psov pomočnikov zdaj krije država, niso strošek uporabnikov. Ljudje so vedno bolj ozaveščeni, vidijo česa je pes sposoben, in kako lahko pripomore h kvaliteti življenja. Tako ima naša šola vsako leto večje povpraševanje po psih.

Bi lahko rekli, da Slovenija počasi dohaja smernice iz tujine?

Ja, lahko bi rekli tako. Pred desetimi leti, ko sem pričel s šolanjem psov,sej je na leto izšolalo od tri do pet psov za celo Slovenijo. Zdaj pa to povpraševanje narašča in je že samo v naši šoli takšno število izšolanih psov. Se pa predvsem vse več mladih odloča za pse.

Kakšen pes je primeren za psa vodnika oz. psa pomočnika?

Pes mora biti izredno stabilnega karakterja, saj opravlja zahtevno delo in je tudi pod pritiskom zunanjega okolja, do katerega mora ostati indiferenten. Pse izbiramo na podlagi karakterja in zdravja. Večina so to pasme prinašalcev: labradorci, zlati prinašalci, gladkodlaki prinašalci… Ti psi so zelo primerni, ker radi sodelujejo s človekom, imajo visoko mero stabilnosti in radi prinašajo.

Med treningom se je treba postaviti v kožo gibalno oviranega. (osebni arhiv)

Kaj je potrebno upoštevati in ali je težko dobiti takšnega psa?

Pse v večini primerov kupujemo od vzrediteljev, kdaj pa jih dobimo tudi od kakšne družine ali posameznika, ki ne more več imeti psa. Če je tak pes primernega karakterja, socializiran in zdravstveno ustrezen lahko pričnemo s šolanjem. Iz zdravstvenega vidika mora biti seveda pes brezhiben – slikajo mu kolke, komolce, pregledajo oči, kri in urin, pogoj za to pa je starost eno leto. Če je pes mlajši oz. mladič poiščemo botrsko družino ali socializatorje, ki nam pomagajo pri socializaciji psov.

Ali imate velike potrebe po botrskih družinah?

Da, pomoč prostovoljcev oz. botrskih družin lahko uporabniku omogoči, da se čakalni čas na psa skrajša. V nasprotnem primeru, moramo to socializacijo opraviti mi in ne moremo takoj pričeti s šolanjem psa.

Kako pa potem poteka šolanje psa?

Najprej oseba vloži vlogo za psa in če ustreza kriterijem, ki jih določa ministrstvo in preverja posebna komisija za dodeljevanje psov in ko je osebi odobrena prošnja, si izbere vaditelja. Moja praksa je takšna, da se z osebo spoznam, skušam pri izbiri psa upoštevati želje, kakšnega psa bi nekdo imel (pasma, spol, barva). Ko najdem primernega psa, ga predstavim, potem se začne šolanje, ki traja približno 8 mesecev. Na koncu šolanja opravim izpit s psom, kjer mora pes najprej z mano opraviti vse naloge (z zavezanimi očmi oz. na invalidskem vozičku). Po uspešno opravljenem izpitu se prične uvajanje uporabnika, ki traja 1-2 meseca. Po koncu uvajanja opravi uporabnik izpit, po katerem sta kvalificiran par in lahko pričneta s skupno potjo.

Kakšne so tvoje izkušnje oz. odzivi ljudi med treningi? Ti se kot rečeno namreč pogosto odvijajo na ulici med naključnimi mimoidočimi…

Med treningi oz. kasneje z uporabniki doživljamo ponavadi dve skrajnosti: ljudi, ki ne marajo psov in skušajo preprečiti vstop na razna javna mesta – kar seveda ne gre, ker je zakonsko določeno, da imajo vstop vsepovsod. Druga skrajnost so ljudje, ki imajo preveč radi živali in skušajo pse božati in ogovarjati med delom. Ampak se mi zdi, da je ozaveščenost ljudi iz leta v leto večja in se zavedajo, da imajo ti ljudje vstop povsod in da se psov ne moti med delom.

Še kakšna misel za konec? In kje te lahko najdemo?

Mislim, da je s pravim odnosom lahko pes človekov najboljši prijatelj. Ko pa opravlja poslanstvo pomočnika, je tudi njegov partner pri vsakdanjih izzivih in spremljevalec na poti v pestro in kakovostno samostojno življenje.

Najdete me lahko velikokrat na ulici na treningu (smeh), sicer pa si lahko več o našem delu preberete na spletni strani www.pespomocnik.si. Najdete nas tudi na družabnih omrežjih (Facebook, Instagram).

 

Podobni prispevki