Živali so me tako ali drugače spremljale celo življenje. Najbrž nič kaj presenetljive besede iz ust veterinarke in lastnice trgovine za živali… A to poklic ni bil del mojih otroških sanj. Zanj sem se odločila zaradi svojega najboljšega prijatelja.
Odraščanje z živalmi je pustilo na meni velik vtis
V otroštvu smo imeli doma mačko Špelo. Bila naj bi mešanka s perzijsko mačko, ki se je spozabila s sosedovim lepotcem. Njena dlaka je bila črna in neskončno mehka, na njeno domnevno poreklo pa je nakazoval le simpatično krajši gobček. Bila je izjemno zanimiv karakter, njena osebnost je bila definitivno nekajkrat večja od nje.
Proti koncu osnovne šole pa sva s sestro le izprosili tudi psa. Tisto poletje na prehodu v 8. razred sem prebrala vsaj 20 ‘pasjih’ knjig. Hotela sem ‘naštudirati’ prav vse o psih, o skrbi zanje, o njihovi prehrani, negi, učenju… Na Marleya (našega ljubega gladkodlakega prinašalca) sem potrpežljivo in nestrpno čakala skoraj pol leta. Skotil se je na 24. decembra in to je bilo res največje božično darilo kar sem jih kdaj prejela (čeprav z nekaj mesečnim zamikom).
Skrb zanj je odpadla večinoma name. Tako sva se sprehajala pred zoro, s čelno svetilko, ker javne razsvetljave nismo imeli v ulici. Zjutraj sem mu pekla jajčka in pripravljala hrano, čeprav sama zajtrka nisem jedla. Brisala sem polulane lužice in prala posodo. Hodila sva v pasjo šolo in k veterinarju.
In postala sva najboljša prijatelja. Skoraj vsak dan sva šla po šoli na bližnji hrib ali po kakšni drugi gozdni sprehajalni poti. Ko sem bila žalostna sva odšla do najine najljubše jase, sedela na mehkih gozdnih tleh in se tolažila. Tako sem kmalu ugotovila, da je moja največja želja, da bi se naučila prav vsega kar mi bo pomagalo, da bom zanj lahko kar najbolje poskrbela. Iz te precej egocentrične želje se je nato rodila želja po študiju veterine, in v končni fazi tudi tale spletna stran in ta zapis.
Marley in jaz
Živali nas naučijo pomembnih življenjskih lekcij – lepih in tudi srce parajočih
A izbira poklica ni bilo edino, na kar je Marley vplival. Mislim, da sem prav zaradi njega postala takšna oseba kot sem danes. Pomagal mi je, da sem premagovala pubertetniške izzive, potegnil me je v naravo in stran od slabih vplivov. Bil je tista pomirjujoča stalnica med drugimi težavnimi obdobji v mojem življenju.
Poleg tega pa me je naučil tudi pospravljati (ko moraš s svojo žepnino nadomestiti razgriženo knjigo iz knjižnice si za vedno zapomniš, da se je ne pušča na klopi pred hišo…).
Naučil me je prevzemati odgovornost. Naučil me je postavljati tuje potrebe pred svoje. Naučil me je skrbi za druge. Naučil me je uživati v malenkostih. Naučil me je občudovati naravo. Naučil me je vzljubiti jutra. Naučil me je brezpogojne ljubezni.
In na koncu me je naučil tudi, kako je izgubiti prijatelja.
Marley nas je pred 8 leti zapustil po dolgem boju z rakom. Moja odločitev je bila, da ga odrešimo bolečin. Nikoli ne bom pozabila njegovega mahajočega repa in prodornega pogleda, ko sva se poslavljala. Še danes mi vzame sapo in zaskeli srce ob misli na ta dan.
Ljubljenčki kot delček narave v otroškem svetu, ki je vedno bolj zaščiten in izoliran
In ko sva nekaj let kasneje s Karlom pričakovala prvega otroka, so naju nekateri sorodniki in prijatelji zasuli z opazkami v smislu: ‘Saj psa bosta pa zdaj oddala, ane?’ in ‘Kam bosta pa zdaj psa dala, ko bosta imela dojenčka?’. To me je popolnoma šokiralo. Ne, našega kužka Adama nismo oddali, pravzaprav se je k nam pritepla še ena muca in jih imamo zdaj 3.
Naša muca Lola je med nosečnostjo rada spala na mojem trebuhu
Zakaj?
Svojima otrokoma bi rada omogočila odraščanje z živalmi. Pa ne bi rada razpredala o zdravstvenih učinkih živali na otroke in o tem kako so bolj odporni in imajo manj alergij… To je popolnoma brez pomena.
Mislim, da otroci potrebujejo stik z živaljo. To je delček narave v njihovem zaščitenem in umetnem svetu. Živali jih učijo nežnosti in empatije. Živali jih učijo skrbi za druge in prijateljstva. Z živalmi se učijo hoditi, tekati, igrati, z njimi govorijo, jih božajo, hranijo in jih imajo radi.
Otroci in živali znajo živeti v simbiozi. 🙂
Če zaradi tega prebavijo kakšno dlako več – pa kaj?
Če imajo zaradi tega kdaj kakšno dlako več na puloverju – pa kaj?
Če zaradi tega kdaj izgubijo svoje mesto na kavču – pa kaj?
Če zaradi tega kdaj nimajo moje popolne pozornosti – pa kaj?
Odnos do živali je odvisen od zgleda in vzgoje
Živali so bile eden najlepših delov mojega otroštva. In to želim predati tudi svojima fantoma. Čeprav sta oba še malčka, že opažam ljubeč in prijatejski odnos, ki ga imata do živali. Vesela sem, ker se jima ne zdi prav, da so živali zaprte in pripete na verigah. Vesela sem, ker pogrešata Adama, kadar ga odpeljemo na pregled k veterinarju ali pa k pasjemu frizerju. Vesela sem, ker vesta kje je mačja hrana in da posoda z vodo ne sme biti prazna. Vesela sem, ker razumeta, da mora kuža vsak dan na sprehod in, da potrebuje mačka svoj osebni prostor.
Mislim, da zaradi tega bolje opazujeta tudi divje živali, ptice v krmilnici, srne na travniku in ribe v bližnjem jezeru. Zavedata se, da so vse to živa bitja, prav tako kot naši ljubljenčki. Pa ne mislim, da sta posebna. Prepričana sem, da imajo to otroci v sebi od rojstva. Od naše vzgoje in izpostavljenosti živalim pa je odvisno kakšen odnos bodo do njih razvili. Ali bo spoštljiv in ljubeč, ali pa bo to strah, gnus ali pa še kaj drugega?
V končni fazi pa odnos do živali ni tako zelo drugačen kot odnos do ljudi, kajne… Kakšne otroke bomo torej vzgojili?
Anja
BONUS: Mini intervju z Maksom (4) in Arnetom (2) o njunih ljubljenčkih. 😉
[trx_audio url=”https://www.eko-brlog.com/wp-content/uploads/2020/03/Recording_18-online-audio-converter.com_.mp3″ title=”Naši ljubljenčki v očeh malčkov” controls=”show” autoplay=”off” width=”100%” height=”50″]
Za več uporabnih informacij in aktualnega dogajanja v Eko Brlogu, se ne pozabi prijaviti na naše e-novičke! Ob vpisu prejmeš kodo za 10% popust na celoten nakup ter brezplačno e-knižico z napotki za zdrave kosmatince.
