Kakšen strošek za okolje sploh predstavljajo psi in mačke?
To je vsekakor zelo zanimivo vprašanje, na katerega pa še nimamo jasnega odgovora. Na to temo je bilo zapisanih že nekaj študij – eno izmed njih najdete tukaj. So pa rezultati o dejanski velikosti ogljičnega odtisa naših ljubljenčkov zelo različni. Po nekaterih podatkih, ki sem jih zasledila, naj bi imel povprečno velik pes ekološki odtis, ki je enak 2 športnima terencema. Kot rečeno so pa podatki zelo različni, od nižjih, pa do precej višjih vrednosti.
96% živih bitij na svetu predstavljajo rejne živali, samo 4% pa predstavlja na tisoče vrst preostalih divjih živali. Iz teh številk je razvidno, da smo nekje zašli… Človeške biomase (torej ljudje, ki predstavljamo samo 1 živalsko vrsto) naj bi bilo 9x več kot biomase vseh divjih živali na svetu skupaj.
To, da vplivamo na naše okolje je zelo milo rečeno. Globalna proizvodnja mesa je velik problem in izpust CO2 povezan z živinorejo predstavlja kar 14,5% Co2, ki ga proizvedemo ljudje. In kakšna je tukaj povezava s kosmatinci, se morda sprašujete?
Vsem študijam, ki preučujejo ogljični odtis hišnih ljubljenčkov je skupen zaključek, da je največji delež ekološkega odtisa psov in mačk predstavlja njihova prehrana. Razlog tiči v njihovi konzumaciji mesa, ki pa je navadno tudi procesirano, zapakirano in nekajkrat prepeljano. Iz tega sledi, da imajo večji ekološki odtis tudi večje živali (psi), saj pojedo več hrane (torej porabijo več virov).
Ocenjuje se, da hišni ljubljenčki konzumirajo 10-20% globalno proizvedenega mesa. In če vzamemo v zakup, da je na svetu več sto milijonov psov in mačk (in njihovo števila še narašča, in bo najbrž tudi v prihodnosti), je ta številka kar pomembna. Ker si želimo zanje le najbolj kakovostno in zdravo prehrano, da bodo živeli dolgo in srečno življenje, se v (visokokakovostni) pasji/mačji hrani uporabljajo le deli mesa primerni za človeško uporabo. Kar je lahko iz ekološkega in etičnega stališča sporno. Naši hišni ljubljenčki tako porabljajo dragocene prehranske vire, ki marsikje po svetu primanjkujejo.
Vemo, da je reja pašnih živali (še posebej goveda in ovac) odgovorna za velik delež deforestacije (krčenje gozdov), je pa poleg tega tudi velik porabnik vode ter energije in krivec za onesnaženje vodnih virov. Takšno meso ima tudi največji ogljični odtis.
Kaj sploh je v hrani naših živali?
Ali sploh vemo, kaj je v hrani, ki jo kupujemo? Kje je bila proizvedena? Kakšen okoljski vpliv ima meso v njej? So bili delavci pošteno plačani za delo?
Posegajmo npr. raje po bolj ekoloških virih beljakovin (kot sta perutnina in MSC certificirane ribe). Zakaj pa poudarjam MSC certificirane ribe? V pridelavo rib in morskih sadežev je namreč pogosto vpleteno prisilno delo, nemalokrat pa je pri pridelave kakšnih od surovin zlorabljeno tudi otroško delo. Pomembno je da spodbujamo trajnosten ribolov, ki bo zagotavljal, da v naših morjih čez nekaj desetletij ne bo več plastike kot rib.
Perutnina je okolju prijaznejši vir beljakovin.
Ljudje včasih pozabljamo, da so tudi v pasji hrani lahko surovine, ki so plod otroškega ali suženjskega dela. Dobro je, če izbiramo hrano znanega porekla in proizvodnje, ki nam je čim bližje.
Kakšni so bolj ekološki viri beljakovin, ki bi lahko nadomestili meso?
Morda se sprašujete, če je potemtakem brezmesna prehrana bolj primerna za pse?
Okolju prijaznejše vire beljakovin smo že omenili. Zanimivi pa so tudi alternativni viri beljakovin (na našem tržišču trenutno npr. žuželke). O tem smo že pisali in enega izmed člankov na temo žuželk najdete tukaj. Kot okolju prijaznejša alternativa se omenja tudi o vegetarijanska in veganska prehana živali, ki pa iz vidika vzdrževanja zdravja žal ni najbolj primerna. Takšne diete so pogosto močno procesirane in polne sestavin, ki ne podpirajo zdravja psov na celični ravni. Poleg tega pa tudi rastlinski viri terjajo svojo ceno in bi lahko z njimi prehranili velik del človeštva. Pri psih brez težav uvedemo kakšen brezmesni obrok tedensko (s primernim drugim kakovostnim virom beljakovin, ki je primeren za pse). Pri mucah pa to vsekakor odpade.
Žuželke so eden izmed zanimivih virov kakovostnih beljakovin.
Pri prehrani bi lahko govorili tudi o uporabi manj kakovostnih (odpadnih in za človeško prehrano neprimernih) surovin, kot o okolju prijaznejši alternativi. Dejstvo je, da mesni odpad ni vedno neprimeren. Vsekakor ne, kadar gre za primerno kakovost. Ampak tu smo na zelo spolzkih tleh, saj navadno nimamo informacij o tem, za kakšno kakovost surovin gre. V kakovostni hrani pa morajo biti sestavine biološko dostopne in imeti primerno hranilno vrednost. Sicer hrano ponovno praktično mečemo stran.
Koliko hrane porabimo?
Ali naš kuža/muc poje dovolj – ali morda poje preveč? Ali hrano zavrača, pušča? Koliko je prebavi?
S hrano je treba ravnati racionalno in živali hraniti v primernih (ne pretiranih) količinah. Sicer hrano mečemo stran oz. še slabše – naše živali postanejo debele in bolne, kar še doda k njihovemu ogljičnemu odtisu. Debelost je že tako in tako problem današnjega časa. Količina zavržene hrane pa je prav tako velika težava razvitega sveta – medtem ko se na drugi strani planeta borijo za dragocene vire.
Debelost pri psih je vedno večja težava. Foto: Jorge Zapata, Unsplash
Koliko energije se porabi za proizvodnjo/transport/embalažo?
Nato je tu vidik pridelave/predelave hrane. Kako energetsko potratna je proizvodnja hrane in od kod hrana prihaja? Uvoz hrane z druge strani sveta se mi zdi popoln nesmisel, saj nosi ogromno ekološko ceno. Zato je bolje, da izberemo čim bolj lokalne proizvode (omejimo se vsaj na naš kontinent, če ne gre drugače). Ampak bodite pozorni na drobni tisk. Ne zanašajte se na to, da je poreklo hrane enako državi izvora blagovne znamke. Pogosto lahko na embalaži (nekje zadaj na originalnem pakiranju) preberete, da je hrana proizvedena v Aziji. Na to bodite pozorni, ali pa še bolje: zahtevajte informacije od proizvajalca.
Prav tako nosi del teže tudi embalaža. Pomembna je informacija o tem ali se da reciklirati (pogosto se namreč ne da – še posebej so problematične so vrečice – ‘pouch’, ki se uporabljajo za pakiranje mokre hrane. Gre namreč za mešan material (plastika in aluminij), ki ga navadno ni mogoče reciklirati v običajnih obratih.) V zadnjem času je možno opaziti tudi veliko greenwashinga, ko gre za embalažo hrane za hišne ljubljenčke. Trenutno je modna ‘naravna’ embalaža, pogosto pa videz zavaja in gre za plastično pakiranje, ki je prevlečeno s papirnatim slojem, da deluje bolj okolju prijazno.
Ali je možno embalažo sploh reciklirati? Foto: Sigmund, Unsplash
Ali je embalaža primerna za kompostno razgradnjo (marsikatera je), koliko prostora zavzame med transportom (tu je npr. razlika med konzervami in tetrapaki)… Tetrapak je 9x manj potraten pri prevozu iste količine hrane kot konzerva (to pomeni manj tovornjakov in bolj čist zrak za vse).
No potem pa je tu še vidik posebnih potreb, kot so potrebe po hlajenju izdelkov med prevozom in skladiščenjem (npr. zmrznjeni izdelki), kar je spet energetsko potratno.
Zadeva res ni enostavna. Opazite lahko, da ni nič črno-belo in tu vmes je veliko odtenkov sivine. Ampak vsak se lahko najde kje na tej barvni lestvici in mogoče kdaj naredi korak naprej.
Kako se odločimo za ljubljenčka in koliko živali je dovolj živali?
Za živali se moramo odločati premišljeno. Pomembno je, da ne podpiramo nepreverjenih rej in prekupčevalcev z živalmi. Žival kupimo od odgovornega vzreditelja, posvojimo iz zavetišča, društva ali od odgovornega posameznika. V vsakem primeru pa poskrbimo, da naša žival ne bo imela oz. ne bo kriva za rojstvo nezaželjenih mladičev, kar ima ogromen vpliv na okolje.
Naša dolžnost je, da poskrbimo za preprečevanje rojstva nezaželjenih mladičev. Foto: Don Hassan, Unsplash
Potencial za zmanjšanje ekološkega vpliva hišnih ljubljenčkov ima tudi solastništvo živali – torej dogovor v katerem ima žival v oskrbi več gospodinjstev ali posameznikov.
Kakci v vrečkah takšnih in drugačnih
Tej problematiki veliko ljudi posveča največ pozornosti ko gre za ekološko ravnanje. Kar je po eni strani prav, kajti, če seštejemo vse vrečke, ki jih porabimo za pobiranje kakcev je to res zastrašujoča številka. Po drugi strani pa hitro spregledamo pravega krivca za okoljski vpliv, o katerem smo že govorili (hrana!) in si lajšamo vest z ekološkimi ‘drečkami’.
Ampak, vrečke so vsekakor pomembne. Nujno je, da se izogibamo plastiki, če je le mogoče. Okolju prijaznejše alternative so že cenovno precej dostopne. Ampak ne zanašajte se na medle nazive kot so ‘eko’ ali ‘bio vrečke’. Vrečke, ki se hitreje razgradijo, morajo (po mojem osebnem mnenju) nositi izjavo, simbol, ki to potrjuje. Sicer je lahko vse skupaj samo pesek v oči.
Dobro je, da smo pozorni na informacije, ki razložijo kako se vrečke razgradijo.
Stvar je pa taka: ločimo razgradljive vrečke in biorazgradljive vrečke. Razgradljive vrečke so iz plastike in imajo dodatek (nek encim) za hitrejši razpad (bodisi v prisotnosti ali odsotnosti kisika). Biorazgradljive vrečke pa so iz obnovljivega (rastlinskega) materiala (torej, ne iz naftnih derivatov) in se popolnoma razgradijo. Vse vrečke z iztrebki (brez izjeme) sodijo v smeti. Navadno gre za mešane komunalne odpadke, ali pa v ‘pasje koše’ ob sprehajalnih poteh, ker živalski iztrebki ne spadajo v bio odpadke.
Če smo zelo angažirani, lahko naredimo tudi svoj kompostnik, kamor odlagamo samo pasje iztrebke – ta humus, seveda ne bo namenjen za gnojenje solate ali drugih užitnih vrtnin. Kot poceni (zastonj) ekološka alternativa so tudi papirnati škrniclji – lahko uporabite npr. tistega iz pekarne ali pa ga naredite sami iz odpadnega papirja.
Odgovorno nakupovanje oz. o tem kako glasujemo z denarnico
V Eko brlogu pogosto poudarjamo, da nikakor ne spodbujamo brezglave in pretirane potrošnje. Kupimo manj in kakovostno. Premišljeno.
In ko izbiramo izdelke, razmislimo koga bomo z nakupom podprli. Z denarnico glasujemo. Ali podpiramo neko ogromno korporacijo ali malo družinsko podjetje, ali celo posameznika? Kam gre ta denar? Komu služi? Se ga vlaga v nove ekološke prakse ali v premalo plačane delavce na traku?
Tu bi tudi omenila, da je vsa oprema in igrače lahko potencialno škodljiva zate in za tvojo žival. V cenenih izdelkih so pogosto večje koncentracije kakšnih težkih kovin (npr. svinec) ali pa ftalati in BPA (Bisfenol A), ki je znan endokrini motilec. Kemikalije se še lažje sproščajo, ko so igrače stare in dotrajane. Zato izbiraj izdelke, ki so kakovostni, neoporečni, ko gre za zdravje tvoje živali. In seveda za izdelke, ki so trajni. Izbiraj naravne materiale in podpri podjetja, ki so to zaslužijo.
Seveda pa lahko igračke (tudi kakšen kos opreme) izdelaš sam/a ali pa izdelke kupiš rabljene ali iz druge roke – second hand.
Povzetek
Zavedam se, da so naša življenja zelo različna. Imamo različne živali, različne življenjske sloge, stanovanjsko ureditev, navade in časovne ter finančne zmožnosti. In nikjer ne piše, da bo vsak izmed naštetih nasvetov primeren za vsakogar.
Ampak mislim, da vsak lahko v svojem življenju najde področje, kjer naredi korak naprej.Vsekakor pa bi vam rada na srce položila naslednje besede.
Niste sami. Ni brezupno. Vsak premik v pravo smer je PREMIK. In korak za korakom bomo skupaj ustvarili novo realnost in lepšo prihodnost.
Spletna stran Eko Brlog in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski ali zdravstveni nasvet.
